Ajo Keber

Od nékdej lepé so Ljubljanke slovele, al lepši od Urške bilo ni nobene, nobene očem bilo bolj zaželene ob času nje cvetja dekleta ne žene. - Ko nárbolj iz zvezd je danica svetla, narlepši iz deklic je Urška bila. Mnogtére device, mnogtére ženice oko je na skrivnem solzé preliválo, ker Urški srce se je ljubega vdalo; al ljubih bilo je nji vedno premalo. Kar slišala moških okrog je slovét, skušála jih v mreže razpete je ujet. Je znala obljúbit, je znalá odreči, in biti priljudna, in biti prevzetna, mladenče unémat, bit staršim prijetna; modrij in zvijač je bila vseh umetna; možake je dolgo vodila za nos, ga stakne nazadnje, ki bil ji je kos. Na Starem so trgu pod lipo zeleno trobente in gosli, in cimbale pele, plesále lepote 'z Ljubljane so cele v nedeljo popoldan z mladenči vesele; bila je kraljica njih Urška brhka, plesáti ni dolgo nje volja bila. Jih dókaj jo prosi, al vsakmu odreče, prešerna se brani in ples odlašuje, si vedno izgovore nove zmišljuje, že sonce zahaja, se mrak približuje; že sedem odbila je ura in čez, ko jela ravnat se je Urška na ples. Al, ker se ozira, plesavca si zbira, zagleda pri mizi rumeni junaka; enacga pod soncam mu ni korenjaka, želi si plesáti z njim deklica vsaka - omrežit ga Uršika lepa želi, zaljubljeno v njega obrača oči. To videt, mladenič se Urški približa: "Al hôtla bi z mano plesati?" ji pravi, "kjer Donava bistri pridruži se Savi, od tvoje lepote zaslišal sem davi, že, Uršika zala! pred tabo sem zdaj, že, Uršika zala! pripravljen na raj!" To reče in se ji globoko prikloni, sladkó mu nasmeja se Uršika zala: "Nobene stopinjice še nisem plesala, de čákala tebe sem, res je, ni šala - zatorej le hitro mi roko podaj, lej, sonce zahaja, jenjuje že raj!" - Podal ji mladenič prelepi je rôko, in urno ta dvá sta po pódu zletela, ko de bi lahké peretnice imela, bila bi brez trupla okrog se vrtela, ne vidi se, kdaj de pod noga udar', plesala sta, ko bi ju nosil vihar. To videti, drugi so vsi ostrmeli, od čudeža godcam roké so zastale; ker niso trobente glasova več dale, mladenča nogé so trdó zaceptale; "Ne maram," zavpije, "za gosli, za bas, strun drugih, ko plešem, zapoje naj glas!" So brž pridrvili se črni oblaki, zasliši na nebu se strašno gromenje, zasliši vetrov se sovražno vršenje, zasliši potokov derečih šumenje, pričjóčim po koncu so vstali lasje - oh, Uršika zala, zdaj tebi gorje! "Ne boj se, ti Urška! le hitro mi stópi, ne boj se," ji reče, "ne boj se gromenja, ne boj se potokov ti mojih šumenja, ne boj se vetrov mi prijaznih vršenja; le urno, le urno obrni peté, le urno, le urno, ker pozno je že!" "Ah, majhno postojva, preljubi plesavec! de jaz se oddahnem, de noga počije." "Ni blizo, ni blizo do bele Turčíje, kjer v Donavo Sava se bistra izlije; valovi šumeči te, Urška! želé, le úrno, le urno obrni peté!" - To reče, hitreje sta se zasukála, in dalje in dalje od pôda spustila, na bregu Ljubljance se trikrat zavila, plesáje v valove šumeče planila. Vrtinec so vidli čolnarji dereč; al Uršike videl nobeden ni več.